VIZIJA

“Slovenija je mlada država.

Šteje 25 let. Kaj vse se je zgodilo v teh 25 letih? Veliko? Malo? Premalo? Lepo je imeti svojo, tako lepo državo. Čeprav je majhna, je zagotovo biser tega sveta. Vsi mi, ki tukaj živimo in te lepote gledamo vsak dan, se tega pravzaprav zavedamo premalo. In veste kaj še? Premalo se zavedamo, da smo država pravzaprav ljudje. Ko je nastala naša nova država, sem bila stara 21 let. Se pravi, da sem svojo mladost preživela v drugi državi in v drugem sistemu. Zelo dobro se spomnim občutkov sreče, zadovoljstva in ponosa ob nastanku naše države. Zelo dobro se spomnim tudi svojih pričakovanj. Veliko ljudi je govorilo, da bo Slovenija druga Švica. Jaz nikoli nisem želela druge Švice, nikoli nisem svoje države videla kot neke druge.

Želela sem svojo Slovenijo.

Slovenijo, kjer bodo ljudje živeli lepo.

Slovenijo, kjer bodo mladi imeli prihodnost, starejši pa zagotovljeno varnost.

Slovenijo, kjer bomo vsi s ponosom peli himno in ob praznikih s ponosom izobešali slovensko zastavo.

Slovenijo, kjer bomo lahko vsi ponosni na to, da živimo v tej državi.

Pa so se moja pričakovanja uresničila? Veliko se jih je. Vsa pa nikakor. Tudi to je eden od razlogov, da sem se odločila vstopiti v politiko.

Ko omenjam pričakovanja ob nastanku nove države, ne morem mimo besed Angele Merkel na kosilu ob srečanju držav Zahodnega Balkana v Berlinu, ko je z nami delila občutke ob padcu Berlinskega zidu. Gospa Merkel je živela v Vzhodni Nemčiji. Poleg vseh pričakovanj, ki jih je prinesel padec berlinskega zidu, je dejala, da so si mladi iz Vzhodne Nemčije noro želeli imeti jeans hlače, po domače »kavbojke«. Pred padcem zidu jih niso mogli kupiti, kar naenkrat pa so bile dostopne vsem. »Pa mislite, da smo bili zaradi tega kaj bolj srečni?« nas je vprašala. »Ne, ker smo v tistem trenutku, ko so nam bile dostopne, želeli še mnogo več,« je bil njen odgovor.

In tako nekako lahko opišem tudi nezadovoljstvo ljudi v Sloveniji. Imamo čudovito državo, ki je še vedno socialna. Vsem, ne glede na socialni položaj, je zagotovljena možnost izobraževanja, vsem so zagotovljene zdravstvene storitve in dokaj visok nivo socialnih pravic. Ampak, če se sprehodimo po ulici in mimoidoče vprašamo, ali so zadovoljni z življenjem v Sloveniji, ali če pogledamo večerna poročila, dobimo občutek, da je v naši državi vse narobe.

Zame sta bili zadnji dve leti najbolj razburljivi in tudi najbolj zanimivi v mojem življenju. Zakaj sem se odločila za vstop v politiko? Zato, ker sem želela določene stvari spremeniti in izboljšati. Da bom po enem letu od vstopa v politiko postala predsednica vlade, seveda nisem razmišljala. Pa se je zgodilo tako, da me je kot prvo žensko v Slovenijo doletela čast postati predsednica vlade. Gotovo v najtežjem času po nastanku naše mlade države. Sem imela kot ženska kaj privilegijev? Nikakor. Mogoče je bila to celo ovira. Določeni politiki so se ukvarjali z dolžino mojih kril, mediji so se praktično dnevno ukvarjali z vzorcem mojih oblek, z mojimi čevlji, z znanjem angleščine. Pa nisem bila ne manekenka in ne profesorica angleščine, ampak predsednica vlade, ki je vedela, kaj moramo narediti, da bomo Slovenijo postavili nazaj na pravo pot.

Kar nekaj vidnih Slovencev mi je ob stisku roke dejalo, da sem ogromno naredila za našo Slovenijo, ampak, da na žalost Slovenci tega nikoli ne nagradijo. Ni pomembno. Pomembno je, da sama vem, da sem od sebe dala vse, kar sem lahko in da sem pokazala, da smo tudi v Sloveniji ženske, ki smo v politiki sposobne zasedati najvišje funkcije.

Slovenija potrebuje politike, ki znajo sodelovati, ki znajo brez žalitev, brez vlivanja strahu, brez delitev na naše in vaše in brez poniževanja, delati v dobro države. Politiki smo tukaj zato, da delamo in upravljamo državo v skupno dobro, da v dialogu s stroko in javnostjo iščemo najboljše in sprejemljive rešitve. Graditi moramo na slovenskih prednostih, enakopravnosti in spoštovanju. Z besedo  »so« odločanje postane soodločanje, udeležba soudeležba in bivanje sobivanje. In tudi na začetku besede solidarnost najdemo besedico »so«. Ljudje imajo dovolj tega, da drugi odločajo in živijo namesto nas. Država smo ljudje in Slovenija je država zaradi ljudi. Ljudem je treba vrniti upanje, ki so ga izgubili.

Sem zagovornica socialne države. Sem pa hkrati tudi zagovornica, da mora država pomagati samo tistim, ki sami tega ne zmorejo. Dejstvo je, da država ne more in tudi ne zmore pokrivati vseh obveznosti, ki bi si jih državljani želeli. Podpiram, da imamo v Sloveniji javno šolstvo in javno zdravstvo, ki je dostopno vsem. Podpiram, da država pomaga ljudem, ko zaidejo v težave, nikakor pa ne podpiram, da se ljudem bolj splača čakati doma, kot pa si poiskati delo. Država smo ljudje in država smo zaradi ljudi. Socialno liberalna je po moji oceni edina prava smer za državo, ki si želi razvoja, ne pozabi pa na ljudi. Država ne more in ne sme urejati vsega. Če človek s poštenim delom postane bogat, to ni smrtni greh. Tisti, ki imajo več in so to zaslužili na pošten način, državi tudi vračajo več in s tem omogočijo, da država pomaga šibkejšim. To svobodo razumem pod besedo liberalno.

ŽENSKE

Ženske v politiki so v naši državi še vedno preslabo zastopane. Res je, da se je število poslank v Državnem zboru po uvedbi obveznih spolnih kvot povečalo in da je v mandatu 2014-2018 več kot 30% sedežev zasedajo ženske. Ponosna sem, da sem tudi sama med njimi. Je pa dejstvo, da so najvišje pozicije v politiki še vedno namenjen moškim. Zakaj je tako? Prepričana sem, da moramo to v prihodnosti spremeniti, predvsem to velja za ženske same. Ne smemo imeti slabe vesti, če mora del domačih opravil prevzeti nekdo drug. Ne smemo imeti slabe vesti, če kdo drug pelje otroka na popoldanske aktivnosti in če ne uspemo vsak dan skuhati kosila. Ni tako samo v politiki, tudi v gospodarstvu so najvišji položaji še vedno rezervirani za moške. Čeprav je moje mnenje, da nobena prisila ni najboljša, mislim da je samo obvezna uvedba kvot na najvišjih položajih v gospodarstvu pot do tega, da se bo to res uresničilo. Ni tako dolgo nazaj, ko ženske nismo imele volilne pravice, ni tako dolgo nazaj, ko ženske nismo smele nositi hlač. Lahko ženske danes to sploh razumemo? Ne moremo. In verjamem, da bo čez nekaj let tudi to, da bomo zasedale najvišje položaje v politiki in gospodarstvu, popolnoma normalno. Smo pa samo me, ženske, tiste, ki lahko to prakso spremenimo. Me smo tiste, ki bomo pogled na to v naši družbi spremenile. In to ne z besedami, ampak z dejanji. Ponosna sem, da sem prva ženska v Sloveniji, ki je vodila vlado.”