Nov začetek
11. marca 2015 ob 6. uri zjutraj sem bila najsrečnejši človek na svetu. Pa ne zato, ker je na moja vrata pozvonila kopica policistov, ki so nato opravili hišno preiskavo, povezano s komisarstvom, ampak zato, ker sem ob pogledu na policiste pred svojim domom najprej pomislila, da se je kateremu od otrok kaj naredilo. Ko sem ugotovila, da se ni, se mi je od srca odvalil gromozanski kamen in vse ostalo je zgodba, ki jo večina od vas že pozna.
Koruptivna, laže, zlorabila je položaj … Vse to so opazke, ki so kakšen mesec, konec poletja 2014, krasile prve strani časopisov in bile glavne novice na dnevno informativnih oddajah televizij. Vsak dan, več tednov zapored.
V soboto sem na osmi strani enega od dnevnih časopisov prebrala, da se je ta moja zgodba končala. S Specializiranega državnega tožilstva sem kasneje prejela še uradno obvestilo, da je bila kazenska ovadba, ki jo je zaradi suma zlorabe uradnega položaja zoper mene vložil Nacionalni preiskovalni urad, zavržena.
Žalostno je, da v Sloveniji človeka lahko vsak oblati in okrivi, ko dokaže, da je pošten in da ni naredil nič narobe, pa nikjer nobenega opravičila. Medtem ko so se informacije o moji domnevni koruptivnosti kot virus širile iz medija v medij, se je novica o tem, da nisem kriva, ustavila daleč od naslovnice, in to v samo enem časopisu.
Škodo, ki sem jo utrpela ob medijskem in vsesplošnem pogromu, je nemogoče izmeriti. In vprašanje je, ali bo odločitev tožilstva dosegla vse tiste slovenske volivce, ki so si na podlagi kriminalističnih preiskav, postopanja predsednika KPK Borisa Štefaneca in medijskega poročanja ustvarili mnenje, da sem koruptivna in nesposobna.
Vesela sem, da je te zgodbe konec. Iskreno hvala vsem, ki ste mi zaupali. Zdaj tudi specializirano državno tožilstvo pravi, da ste imeli prav.
Alenka Bratušek
